Po televiziji se je vrtela hecna reklama za slušni aparat. V njej je bila starejša gospa, ki je sedela za mizo v kuhinji. Mimo ekrana pa se je premikal noj in spuščal svoje hecne glasne zvoke. Medtem je hčerka ali vnukinja, (ne spomnim se najbolje) na glas spraševala kaj se dogaja, starejša gospa pa ni slišala, da ji kaj govori in jo je tako preprosto ignorirala, tisti veliki ptič pa se je še vedno na glas oglašal. No ne vem če je popolnoma tako potekala tale reklama ampak za slušni aparat se mi je zdela zelo inovativna. Seveda je imela še nekaj različic in serij posnetkov. Morda se zato ne spomnim čisto popolnega scenarija v reklami, saj mi je bila vsaka različica po svoje všeč.

Ko sem bila pri babici, sva gledale televizijo in zopet se je pojavila reklama za slušni aparat in se je tudi ona nasmejala. Smešno mi je bilo ker se mi zdi da je v reklami videla sebe, saj je tudi ona večkrat kaj presliši, in jo velikokrat zafrkavam, da zdaj pa bo res že počasi potrebovala slušni aparat. Nadaljevale smo z gledanjem najine najljubše serije, vmes pa smo jedle piškote in pile vroč čaj z okusom gozdnih sadežev. Na vsake toliko časa smo pokomentirale, o glavni igralki, ki je reševala svet in pa čakale, kdaj se bo poljubila z glavno moško vlogo. Vmes sem ji želela še nekaj dodati, vendar me ni slišala. Meni se je zdelo to zelo pomembno in ji stavek še enkrat ponovila. Hkrati pa sem jo malček dregnila in jo opomnila, da bo potrebovala slušni aparat, da ne bo tako kot tista gospa, ki smo jo gledale prej na reklami, ki je prodajala slušni aparat.

Nakar je meni zapiskal telefon, in seveda sem morala na sporočilo odgovoriti. Moram reči, da sem si vzela kar nekaj časa, da sem prijateljici odpisala na sporočilo. Vmes mi je babica nekaj razlagala, vendar je nisem slišala. Ko je pa omenila slušni aparat in se na glas zasmejala, sem pa hitro odskočila in ji namenila tisti pogled, da ima prav in da je zmagala.