Naravno milo sem začela uporabljati precej nepričakovano. Ne zato, ker bi iskala nekaj posebnega, ampak ker mi je klasično milo začelo delati težave. Koža je bila po tuširanju napeta, včasih celo razdražena, in imela sem občutek, da se nikoli zares ne umiri. Sprva sem mislila, da je kriva voda ali letni čas, potem pa sem zamenjala milo.

Prva stvar, ki sem jo opazila pri naravnem milu, ni bila vonj ali embalaža, ampak občutek na koži. Po umivanju ni bilo potrebe po takojšnjem mazilu. Koža ni ‘vlekla’, ni bila suha. To se mi je zdelo skoraj nenavadno, ker sem bila vajena, da je to pač normalen del rutine. Očitno ni bil.

Naravno milo se obnaša drugače. Ne peni se agresivno in nima tistega umetnega občutka čistote, ki sem ga prej povezovala z učinkovitostjo. A ravno to je tisto, kar mi danes ustreza. Počutiš se čist, brez da imaš občutek, da si s kože spral še nekaj, kar bi moralo ostati.

Zanimivo je tudi, kako malo ga porabiš. En kos zdrži dlje, kot sem pričakovala, in sčasoma ugotoviš, da je uporaba bolj umirjena. Brez hitenja, brez pretiravanja. Tudi vonji so drugačni. Bolj nežni, manj vsiljivi, pogosto taki, da jih zaznaš samo med uporabo, potem pa izginejo.

Zame Naravno milo za občutljivo kožo ni postalo trend ali zavestna ‘eko’ odločitev. Postalo je preprosto boljša izbira za vsak dan. Nekaj, kar sem zamenjala in potem nisem več razmišljala o tem. In to je običajno znak, da nekaj deluje.

Sčasoma sem začela opažati tudi, da se je koža na določenih mestih umirila. Manj je bilo rdečice, manj tistega občutka, da je ves čas na meji. Tudi pri umivanju rok pozimi, ko je koža običajno najbolj občutljiva, ni bilo več razpok ali pekočega občutka.

Naravno milo se je tako neopazno vključilo v vsakdan. Ne kot posebna nega, ampak kot nekaj osnovnega, kar preprosto ne povzroča težav. In ko enkrat prideš do te točke, se k starim navadam ne vračaš več.