Vsi najbolj poznamo svojega otroke in točno vidimo, če se ne počutijo dobro. Tako sem tudi sama pri svojem sinu opazila, da nekaj ni v redu. Kot da je potreboval sprostitev. Bil je zamišljen in se ni veliko pogovarjal. To pa ni značilno zanj. Ko sem ga vprašala, ali je kaj narobe, mi seveda ni povedal prav nič. Nekako sem razumela, ampak bila malo zaskrbljena. Ni lahko biti najstnik, posebej ne v tem času. Tako sem odreagirala tako, da sem ga povabila na sprehod. 

Šla sva na sprehod po naših okoliških gozdovih. Tako sva se nekaj časa sprehajala v tišini, potem pa sva se počasi že začela pogovarjati. Prav čutila sem njegovo energijo in čakala, da se sprosti. Ko pa se je sin sprostil, sva začela uživati. Opazovala sva drevesa, okolico, poslušala šumenje in videla nekatere živali. 

Na koncu sva prišla do tega, da sva plezala po drevesih. To pa so bili trenutki, kjer sva se smejala, zafrkavala in imela lepo. Tudi sama sem se nasmejala, ker nama kar nekajkrat ni uspelo splezati na drevo in sva oba padla.  Seveda je to pri meni bilo še bolj smešno, ker sem bila bolj okorna, kot pa moj sin. 

Tako sva hodila po gozdu in opazovala, katera drevesa so tista, po katerih lahko plezava. Po dveh urah sva se vrnila domov in bila sva čisto drugačna. Polna energije in dobre volje. Kasneje sem se spraševala, kakšna bi bila, če ne bi šla na sprehod. Od tega dne vem le to, da bom še izkoristila dneve, ko se sin ne bo počutil dobro in ga peljela v gozd. Pri boljšem počutju resnično pomaga.