Kmalu bo čas, ko me bo spremljala naglavna svetilka pri vsakem teku. Ko se jutra začnejo kasneje in so popoldnevi tudi zelo hitro obarvani v temo, je edini način, da pred ali po službi tečem edino, ko me spremlja naglavna svetilka, saj drugače ne vidim nič. Vedno namreč vztrajam skoraj, dokler ne zapade pravi sneg, ker zelo rada tečem. Ko se pa začne pripravljati sneg, pa po navadi odneham, saj me zaradi mraza lahko začnejo boleti kolena. 

Kupila sem si že grelce za kolena, ampak ne pomagajo vedno, zato raje odneham, preden se mi popolnoma razbolijo. Nazadnje, ko sem vztrajala predolgo, so me še nekaj dni bolela in to ni bilo dobro. Ampak tam nekje do konec novembra imam vseeno čas, da tečem. Včasih sem tekla le do konec oktobra, pa še ti takoj po službi, ker nisem pomislila na to, da bi mi naglavna svetilka lahko pomagala. Potem sem pa enkrat, ko sem se pozno vračala domov, videla nekoga, ki je tekel, medtem, ko je bila naglavna svetilka na njegovi glavi. 

Nikoli ne bi pomislila na to možnost sama od sebe in prav vesela sem bila takrat, ko sem to videla. Kmalu za tem je bila naglavna svetilka tudi pri meni doma in tek se je lahko nadaljeval takrat, ko je meni ustrezalo. Res me je kar nekaj časa šlo na živce to prilagajanje pri teku, ker sem vedno morala sprejeti toliko kompromisov. Od takrat dalje pa je tek nekaj, v čemer uživam skoraj celo leto. Od decembra do konec februarja običajno zelo redko, ampak to so le trije meseci. Prej je bilo zagotovo več kot pet mesecev, ko sem se morala popolnoma prilagajati vremenu in dnevni svetlobi.

Včasih so kakšne stvari lahko resnično zelo uporabne na mnogih področjih in naglavna svetilka je vsekakor nekaj od tega, saj me, odkar jo imam, rešuje pri še mnogih drugih stvareh.