Že kot majhen otrok sem z zanimanjem opazoval dedka, kako v domači delavnice vedno nekaj dela, brusi, striže, švasa.
Navadno sem tiho kje sedel v koti in ga ure in ure opazoval kako obdeluje različne kovine. Verjetno mi je on takrat podal v zibelko mojo kasnejšo življenjsko pot. Z leti, ko sem odraščal, mi je tudi vedno kaj pustil, da sem mu pomagal, dokler nisem znal že samostojno delati, vendar vedno pod budnim očesom dedka, ki me je vedno opazoval, četudi se je kdaj zdelo, da dremucka tam na počivalniku, v resnici pa me je skrbno opazoval kaj počnem. Dedek mi je dal ogromno znanja, tako, da je bilo samoumevno, da bom šolanje nadaljeval v tej smeri. Oblikovanje kovin me je zelo pritegnilo. Zanimivo pa je to, da sem šele v šoli spoznal drugo ime za švasanje.
Predavatelj je venomer ponavljal besedo elektroerozija. Sem bil prav začuden nad tem imenom, saj to je vendar švasanje sem pomislil sam pri sebi. In res, strokovno se švasanje imenuje elektroerozija. Prav sem se poglobil v študij, kar srkal sem znanje od predavatelja in vseh možnih knjig in priročnikov. Želel sem postati najboljši na šoli in se tudi udeležiti tekmovanja kovinarjev v oblikovanju kovin. Elektroerozija me je izredno pritegnila, naredil sem tudi nekaj raziskovalnih nalog in eksperimentalnih projektov.
Počasi sem postajal pravi strokovnjak ne tem področju, na področju oblikovanja kovin. Med samim študijem sem dobil vpogled v različne tehnike oblikovanja, ki jih elektroerozija ima, ter spoznal kar nekaj različnih vrst strojev v naši industriji. Mojo zagnanost in zavzetost, pa tudi znanje so že opazili v predelovalni industriji. Kar nekaj ponudb za službo po končanem študiju je priromalo na moj naslov.
Najbolj zanimiva in tudi finančno mamljiva je bila ponudba giganta iz zlatarske industrije, kjer je elektroerozija in novi načini oblikovanja prinesla pravo revolucijo. In tako se je začela moja uspešna poslovna pot.